Po več kot letu dni premora zaradi pandemije COVID-19 smo se na praznik slovenskih rudarjev, v soboto, 3. julija dopoldan zbrali rudarji, Zagorjanke in Zagorjani in vsi, ki spoštujemo rudarsko dediščino in knapovski stan, na tradicionalni prireditvi in srečanju. Na s soncem obsijan prireditveni prostor se je najprej postavila četa uniformiranih rudarjev s starešino čete Francijem Brinovcem.

Z rudarsko himno, ki jo je zapel Rudarski pevski zbor Loški glas pod taktirko Alenke Flere Pavlič, se je slavnostni del prireditev začel. Moderatorka Metka Šum je prijazno nagovorila prisotne, ki smo se zbrali ob izvoznem stolpu v Kisovcu, da proslavimo praznik rudarjev, praznik tistih, ki so in še kopljejo črno zlato skrito v nedrjih zemlje, dan tistih, ki so se upali upreti, reči ne in se boriti za pravice v svojem in v imenu prihajajočih generacij. Ob tem smo se spomnili tudi tistih, ki jih ni več med nami, in počastili spomin  13 rudarjem, ki so 11. marca leta 1961, pred 60. leti zaradi eksplozije metana v jami Kotredež izgubili življenje. V čast njim in vsem generacijam rudarjev, ki jih ni več med nami, je Rudarski pevski zbor zapel skladbo Budi, budi sirena.

Prireditev se je nadaljevala s slavnostnim govorom podžupana Občine Zagorje ob Savi, g. Mitje Adamljeta, ki je pohvalil delovanje našega društva in vzpodbude, ki temeljijo na ohranjanju rudarske dediščine in tradicije v Zagorju ob Savi.

Na kratko je delovanje društva orisal tudi predsednik Anton Koban, potem pa je prireditev z glasbo in petjem popestrila mlada članica društva Lea Koban, ki je ob spremljavi Klare Glavač Vesel  in s pesmijo Spet zaljubljena, dodala svoj kamenček v mozaik današnjega programa.

Da je premog v Zagorski dolini krojil usodo celih 250 let, smo povedali že neštetokrat. Nismo pa še na naših prireditvah predstavili društva, ki uporablja premog kot material in rudarsko tematiko kot motiv za ustvarjanje. Likovna skupina liki že 10. leto deluje pod okriljem Kulturnega društva Kisovec. Člani imajo za seboj številne samostojne in skupinske razstave, organizacije EX-tempore. … Slike, ki so jih razstavile njihove članice na naši prireditvi, so bile izdelane iz premoga in z rudarsko motiviko. Članice pravijo, da so slike poklon našim dedom in očetom, ki so globoko pod zemljo kopali črno zlato. Obiskovalci prireditve smo si slike z zanimanjem ogledali.

Sledil je najbolj svečan del prireditve Skok čez kožo, ko je v častni rudarski stan skočilo 5 članov, ki so vsak na svoj način pomemben del naše knapovske zgodovine in sedanjosti pri ohranjanju rudarske dediščine v našem nekoč rudarskem Zagorju. Na 7. skoku čez kožo so v častni rudarski stan skočili:  Alojz Avsec, Ludvik Mizori, Maksimiljan Tušek, Milan Razboršek in Gašper Krajšič. Čestitamo!!!

Obrazložitve za posamezne skakače:

Alojz Avsec je ustanovitelj in član društva RMED SREČNO ZAGORJE vse od ustanovitve. Kot rudar – elektrikar je delal dolga leta v jami v Kisovcu in Zagorju, kjer je bil zaposlen vse do zadnje odkopane tone premoga in naprej do postavljene zadnje zadelke, ko se je upokojil. Naprej pa je ves čas ohranjal stike s kamerati preko druženja v društvih. Kot član društva in danes tudi član izvršnega odbora društva, ki si vedno vzame čas, je nepogrešljiv pri izvedbi vseh aktivnosti društva.

Maksimiljan Jani Tušak, župnik v Cerkvi sv. Petra in Pavla v Zagorju, se je včlanil v društvo RMED SREČNO ZAGORJE še isto leto, ko je prevzel mesto župnika v Zagorju. Rudarska dediščina ga zanima in tako z veseljem  vsako leto sodeluje z društvom in pripravi ob godu sv. Barbare mašo. V letu 2019 je posvetil originalni kip svete Barbare, ki ga je naše društvo postavilo ob vhodu v Aleksandrov rov. 

Ludvik Mizori, upokojeni rudar je član društva RMED SREČNO ZAGORJE vse od ustanovitve. Ni moglo biti drugače, kot da je mladi Ludvik iz družine z osmimi otroki, odšel delat v jamo. Čeprav se je leta 1943  njihov oče tragično ponesrečil v jami Kisovec, so kljub temu vsi štirje sinovi odšli delat v jamo, kot je sam poudaril Ludvik, ja, kam pa drugam naj bi šli?. Leta 1951 je začel delati kot rudar v jami Orlek. Na koti 203 sta bila kamarata z Konradom Ocepkom celih 16 let. V pokoj je odšel leta 1987 iz jame Kotredež.

Milan Razboršek, akademski slikar, Zagorjan, ki je zrasel v rudarski družini in se je iz ekonomista skalil v umetnika – slikarja, ki po službeni dolžnosti občasno skrbi tudi za Rudarski muzej Zagorje. In prav zato se je odzval naši pobudi in, v zahvalo svojim prednikom in vsem zagorskim rudarjem,  na zadelko v Aleksandrovem rovu naslikal motiv rudarjev iz preteklosti, ko za delo v jami še niso uporabljali čelad. Slika bo za vse večne čase bogatila rudarsko dediščino za nas in za prihodnje generacije.

Gašper Krajšič, član društva RMED SREČNO ZAGORJE, ki ga je ohranjanje rudarske dediščine in delovanje našega društva prepričalo. Kot zaposlen v zbirnem centru na Javnem komunalnem podjetju Zagorje je bil pravi človek v pravem času na pravem mestu. Človek, ki je ne le videl, ampak tudi ukrepal in z dovoljenjem direktorja, odbral in iz trajnega uničenja rešil kar nekaj neprecenljivih kosov rudarske dediščine. S svojim dejanjem je dokazal, da je človek, ki mu je mar za dediščino Zagorja.

Kulturni del prireditve je bil s fotografiranjem častnih skakačev zaključen in sledila je knapovska malica za vse nastopajoče in obiskovalce ter druženje ob hladnem pivu, ki je ob sončnem, toplem dopoldnevu še kako prijalo.

SREČNO!

Zapisala: Maja Malovrh Repovž


0 Komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja